Bistriški vintgar – skriti biser Pohorja

Besedilo: Kristijan Horvat
Foto: Kristijan Horvat

Ob besedi vintgar najprej pomislimo na Blejski vintgar – turistično najbolj oblegan vintgar v Sloveniji, ki ga je v srednjetriasne apnence obrobja Mežakle v spodnjem toku vrezala Radovna. Vendar se na jugovzhodnih obronkih Pohorja skriva še en vintgar, ki ob Blejskega ne bi mogel biti še bolj drugačen. Ne pričakujte vstopnine, kot tudi ne ležernega nedeljskega sprehoda.

Razjasnimo najprej poimenovanje. Izraz vintgar uporabljamo za zelo ozko, globoko vrezano sotesko, za katero so značilne predadne in deloma previsne stene. Njegova geneza je povezana z razmeroma naglo globinsko erozijo vodotoka, ki se zaradi zniževanja erozijske baze zareže v zelo odporne kamnine alpskih predgorij. Posebej je značilen za območja nekdanje poledenitve (Kladnik, 2001). Na jugovzhodnem obrobju Pohorja je na osnovi delovanja potoka Bistrica v njenem srednjem toku nastal Bistriški vintgar oz. kanjonu podobna dolina. Bistrica je svojo strugo vrezovala v odporne pohorske kamnine, pri čemer najprej prečka plasti gnajsa in blestnika, nato sledijo skladi pohorskega marmorja, tik pred izstopom iz vintgarja pa še amfibolitne plasti. Omenjene kamnine imajo različno trdoto in odpornost proti eroziji, zato je nastal neenakomeren strmec vodotoka, kar se manifestira v različnih, na pogled prijetnih, brzicah, tolmunih, slapiščih in slapovih. Bistrica je sicer tipičen vodotok na Pohorju, s povirjem v magmatskih kamninah in v metamorfne kamnine globo vrezano strugo. Izvira v bližini Žigartovega vrha, ki se nahaja na nadmorski višini 1175 metrov. V štiri kilometrskem vintgarju vodotok premaga 350 metrov nadmorske višine (Tiran, 2013).

Dostop do vhoda v vintgar je enostaven in lahko dostopen, saj je v Zgornji Bistrici urejeno brezplačno parkirišče, katerega edina slabost je, predvsem ob lepem vremenu, pomanjkanje parkirnega prostora. Od središča Slovenske Bistrice smo oddaljeno le približno štiri kilometre. Neposredno ob vhodu nas pričaka pozdravna tabla z vsemi potrebnimi osnovnimi informacijami in pregledno karto. Le-to si je smiselno dobro zapomniti oz. jo fotografirati, saj je do Ančnikovega gradišča ena ura hoja, do Močnika pa skoraj tri ure.

Pozdravna tabla ob vstopu v vintgar (1)

1

Takoj ob vstopu nas pričaka umetna tvorba, in sicer vodarna z zajemom vode. Ne smemo pozabiti, da je Bistrica vodni vir, ki napaja Slovensko Bistrico.

Elektrarna (2)

2

Ob vstopu v vintgar nas takoj pričaka pogled na Bistrico in njeno strugo, prav tako pa takoj naletimo na praktično edini mostiček čez Bistrico.

Prijeten pričetek pohoda po vintgarju (3)

3

 

Za razliko od Blejskega vintgarja, ki je poln lesenih mostičkov in urejene poti, je to praktično edina umetna tvorba na poti skozi vintgar.

Sprva položna pot hitro spremeni svojo naravo, ko se po desnem bregu Bistrice vzpenjamo v notranjost vintgarja. Tukaj je tudi prva točka, na kateri spoznamo, da bomo potrebovali primerno obutev in tudi kanček telesne kondicije. V oči padejo velike površine temno zelene rastline s kolenčasto členjenimi stebli, ki nekoliko celo spominjajo na bambus. Gre za japonski dresnik (Fallopia japonica), invazivno rastlino, ki se po območju hitro širi, izvira pa iz Vzhodne Azije. Uvrščen je med sto najbolj invazivnih rastlin na svetu, saj tvori goste sestoje, ki izpodrivajo naravno rastje in ima posledično negativni vpliv na biodiverziteto.

Pomemben člen vintgarja je tudi nekdanji rimski kamnolom. Beli pohorski marmor so lomili prav tukaj, s sanmi in vozovi pa so ga vozili in tovorili vse do Celeie in Poetovie.

Ostanki nekdanjega Rimskega kamnoloma (4)

4

Osrednji Pohorja je sicer zgrajen iz granodiorita. Gre za magmatsko kamnino, ki je nastala pred približno 18 milijoni let, ko se je iz Zemeljskih globin počasi dvigovala magma, is se pričela vrivati v starejše, približno 400 milijonov let stare, preobražene metamorfne kamnine. Marmor je sicer kamnina bele barve, zgrajena iz številnih zrn kalcita ter tudi kristalov dolomita. Tekom metamorfoze so se zaradi delovanja visokega tlaka in temperature posamezna zrna sprijela in tako je nastal marmor. Z namenom izobraževanja neposredno pred kamnolomom najdemo tudi učne table.

Učna tabla s plastičnim prikazom kamnin na tem območju (5)

5

‘Delovna miza’ z razstavljenimi kamninami (6)

6

Razvoj marmorja na območju pohorskega masiva je vezan predvsem na manjše leče in tanjše plasti v okoliških metamorfnih kamninah. Nekoliko presenetljiva je debelina plasti marmorja v Rimskem kamnolomu, saj je izmerjena višina plasti 15 metrov, dolžina pa kar 100 metrov. Po sestavi je pohorski marmor kalcitni marmor, sivkaste do rahlo rumenkaste barve, z nehomogeno zrnavostjo, ki se razteza od drobnozrnatih do debelozrnatih delcev. Spremenljiva je tudi tekstura, najdemo pa ga tudi v Rimski nekropoli v Šempetru v Savinjski dolini. V preteklosti je bilo aktivnih preko trideset kamnolomov marmorja (Čretnik in Golež, 2010).

Po tem ko je nekdanji Rimski kamnolom za nami, se pričnemo od Bistrice vedno bolj oddaljevati, hkrati pa je Bistrica vedno globlje pod nami. Ob poti naletimo na več manjših brzic in slapišč, počasi pa se približamo tudi največjemu slapu, imenovanem Bistriški šum. Kot skorajda vsaka naravna znamenitost, je tudi Bistriški vintgar povezan z legendo. Pohorska legenda pravi, da naj bi v tolmunu pod največjim slapom na Bistrici, ki se imenuje Bistriški šum, živel in prebival podvodni mož Vodovnik. Navkljub pozornemu fotografiranju ga sicer nisem opazil, vendar kdo bi vedel. Pot nam omogoča, da se mu čisto približamo in tako nam je omogočeno, da naredimo tudi nekaj fotografij. Prevodnost ni odveč, saj so gole skale mnogokrat razmočene in le slabo premišljen korak od zdrsa. Za slap je značilno, da ne pada tipično navpično, temveč drsi v več stopnjah preko več stopenj, v skupni višini približno 20 metrov.

Slap Bistriški šum (7)

7

Na tem mestu nas tudi čaka odločitev, ali bomo pot nadaljevali proti vzhodu, v smer ostankov nekdanjih žag in mlinov, ali pa obrnemo proti zahodu, v smer Ančnikovega gradišča. Z lokalno geografinjo sva se sicer odločila za slednjo, tehnično manj naporno smer. Ančnikovo gradišče predstavlja ostanke poznoantične utrdbe iz 4. stoletja, kjer so izkopali različne kovaške izdelke, izmed katerih sta najzanimivejša bronasta kipca Merkurja in Apolona, ki kažeta na trdoživost poganstva v teh krajih. Na zavetni in dobro zavarovani legi je bila zgrajena utrjena naselbina, obdana z močnim obrambnim zidom, na katerega so bile prislonjene zidane in lesene stanovanjske zgradbe in gospodarski objekti.

Ančnikovo gradišče in ostanki poznoantične utrdbe (8)

8

Izbrana lokacija ni bila naključna, saj je omogočala odličen razgled proti vzhodu in možnost zgodnjega opozarjanja sosednjih postojank na nevarnost iz Panonije. Tako ni naključje, da iz samega gradišča oz. bližnje okolice vidimo tudi ostale poznoantične postojanke: Svete Gore, Rifnik, Zbelovsko goro ali Gradec pri Prapretnem.

Posebnost vintgarja je tudi Maroltova jelka na skrajnem severu. Megalomanska jelka je v višino merila kar 43 metrov, obseg debla pa je meril 605 centimetrov. Požar in starost sta nažalost povzročila njeno porušenje, vendar še vedno leži v gozdu.

Poti skozi vintgar je več, vse je odvisno od tega, koliko časa imate na razpolago in katere značilnosti bi radi obiskali. Če sem tokrat ubral zahodno pot, me naslednjič gotovo čaka še vzhodna pot, ki bo pobližje razkrila tudi Lorbekovo domačijo, opuščene mline in žage ter seveda Maroltovo jelko. A o vsem tem ob kakšni drugi priložnosti.

Čretnik, J. in Golež, M. 2010. Nahajališče marmorja v Rimskem kamnolomu. DEDI – digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem.

Kladnik, D., 2001. Geografija. Tržič: Učila.

RIC Slovenska Bistrica.

Tiran, J. 2013. Bistriški vintgar. DEDI – digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem.

Comments are closed