Zavarovana območja Slovenske Istre

5

Naravni rezervat Škocjanski zatok

Škocjanski zatok je naravni rezervat, ki je nastal na podlagi Zakona o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok, dne 14. marca 1998. Od leta 1999 je v upravljanju Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Je največje brakično mokrišče v Sloveniji, ki se razteza na približno 122 hektarjev. Območje je bilo zaradi svoje biotske raznovrstnosti razglašeno za ekološko pomembno območje – EPO, posebno varstveno območje – Natura 2000 in kot naravna vrednota (DOPPS 1999).

Nastanek Škocjanskega zaliva in zatoka je povezan z razvojem mesta Koper in njegove okolice. Prvi zametki so nastali z urejanjem površin za soline, ko so bili narejeni prvi bazeni za izhlapevanje vode. V času zatona Beneške republike so soline začele propadati in bile leta 1911 popolnoma opuščene. V času italijanske nadoblasti so območje bonificirali, na drugi strani, pa je nastal obrobni zaliv, ki je postal pomembno bivališče morskih in obmorskih rastlin in živali, ki je z izgradnjo pristanišča v 20. stoletju postajal vedno bolj zaprt. Nastal je zatok, ki je danes sestavljen iz brakične lagune in sladkovodnega močvirja (DOPPS 1999).

1

Krajinski park Strunjan

Leta 1990 je bil z odlokoma občin Piran in Izola razglašen Krajinski park Strunjan. Leta 2004 je občinska odloka nadomestila uredba Vlade Republike Slovenije. Območje parka obsega celoten Strunjanski polotok, ki se razteza med Simonovim zalivom in izlivom Strunjanskega potoka (Roje), Strunjanski klif z 200-metrskim pasom obalnega morja, Strunjanske soline ter laguno Stjuža. Na jugu pa sega do državne ceste Ruda–Izola–Valeta–Portorož, ki jo označuje drevored Pinij. Večji del območja parka leži v občini Piran, manjši del pa se razteza v občino Izola. Upravlja ga javni zavod Krajinski park Strunjan (KPS 2009).

Strunjanski klif je skupaj z 200-metrskim pasom obalnega morja razglašen za naravni rezervat. Strmo severno obrežje ob klifu velja za najdaljši strnjen del naravne obale v celotnem Tržaškem zalivu. Prepadne stene, zgrajene iz laporja in peščenjaka, so visoke do 80 metrov. Rob klifa in posamezne erozijske grape porašča tipično submediteransko rastlinstvo. Na drugi strani pa so na naplavinah Strunjanskega polotoka na 17 ha nastale Strunjanske soline, ki so skupaj z bližnjo laguno Stjužo pomembne z vidika ohranjanja ogroženih habitatnih tipov. Laguna je včasih služila za trajnostno gojenje rib (KPS 2009).

Upravljalec parka Javni zavod Krajinski park Strunjan je začel delovati leta 2009 (KPS 2009).

2

Krajinski park Sečoveljske soline

Krajinski park Sečoveljske soline (KPSS v nadaljevanju) leži na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije in se razteza na 650 ha. Park je razdeljen na dva dela, na severni del (Lera), kjer še vedno poteka aktivna pridelava soli, ter na južni del (Fontanigge), ki se nahaja na drugi strani potoka Drnica. Na tem območju so ohranjeni materialni ostanki srednjeveškega tipa solin, ki so delovale do konca 60. let 20. stoletja. Zanje je bilo značilno pridobivanje soli na zaključenih solnih poljih in sezonsko prebivanje solinarjev v solinah (KPSS 2010).

Ob kanalih so nanizane solinske hiše in skladišča. Popisanih je 117 lokacij stavb (Benčič in Žagar 2003 po KPSS 2011, 8), ki priča o značilnem solinarskem naselju, edinem ohranjenem na območju severnega Jadrana  (KPSS 2011).

Oba dela solin, tako Fontanigge kot Lera, se danes uvrščata med tradicionalne soline, saj oba načina pridobivanja soli temeljita na izkoriščanju naravnih danosti: morske vode, sonca, vetra, plime in oseke, v proizvodnji pa prevladuje ročno delo (KPSS 2011).

Upravljalec parka je podjetje Soline, d.o.o., kateremu je vlada RS leta 2003 podelila koncesijo za upravljanje Krajinskega parka Sečoveljske soline in za rabo te naravne vrednote za dobo 20 let (KPSS 2011).

3

Predlagani Krajinski park Dragonja

Predlagano območje Krajinskega parka Dragonja se nahaja na skrajnem jugozahodu Slovenske Istre, na meji s Hrvaško. Obsega porečje rek Dragonje, Bračane in Malinske in se razteza na 116,5 km2. Najpomembnejša naravna vrednota tega območja je reka Dragonja s pritoki. Delovanje reke in drugih presihajočih vodotokov je ustvarilo večino drugih značilnosti in posebnosti, od slapov, flišnih profilov do rastišč ogroženih rastlin (ZRSVN 2009)

Naravovarstvena namembnost območja je bila opredeljena v občinskih planskih dokumentih. V letu 2007 sta občini Koper in Piran na takratno Ministrstvo za okolje in prostor naslovili pobudo za trajno zavarovanje porečja reke Dragonje. Na osnovi te pobude in 117. člena Zakona o ohranjanju narave je Zavod RS za varstvo narave v dogovoru z Ministrstvom v letu 2009 pripravil strokovni predlog za zavarovanje Krajinskega parka Dragonja. Strokovni predlog pokriva le področje ohranjanja narave in je izhodišče za pripravo akta o zavarovanju in usklajevanju z drugimi sektorji ter dejavnostmi v prostoru (ZRSVN 2009).

Večji del območja, za katerega je značilen izredno pester rastlinski in živalski svet, se razprostira v občini Koper, manjši, zahodni del pa v občini Piran. Celotno območje zajema 52 naselij, od katerih so le štiri v piranski občini. Glede na statistične podatke iz leta 2002 je ocenjeno, da tu živi okoli 4000 prebivalcev (Trampuš 2009).

4

Avtorica besedila in fotografij: Tina Primožič

Comments are closed